VSRS Sklep VIII SM 2/2019

Jedro

Iz določbe četrtega odstavka 206. člena ZPP izhaja, da vrhovno sodišče izda svetovalno mnenje v primeru neenotne sodne prakse višjih sodišč in (kumulativno) odsotnosti sodne prakse vrhovnega sodišča glede uporabe nekega pravnega pravila. A contrario to pomeni, da pogoji za svetovalno mnenje niso izpolnjeni v primerih, če je sodna praksa višjih sodišč enotna, če sodne prakse višjih sodišč glede uporabe nekega pravnega pravila sploh še ni, pa tudi v primerih, ko sodna praksa višjih sodišč ni enotna, obstaja pa praksa vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklepom Pd 14/2018 z dne 28. 9. 2018 zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je za določen čas sklenil s prvo toženko dne 31. 10. 2016 (za obdobje od 1. 11. 2016 do 31. 12. 2016), ničnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas med istima strankama z dne 31. 12. 2016 (za obdobje 1. 1. 2017 do 30. 6. 2017) in ničnosti pogodbe za nedoločen čas med istima strankama z dne 1. 7. 2017 (za obdobje od 1. 7. 2017 dalje). Nadalje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je od 5. 11. 2012 dalje med tožnikom in drugo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Luško transportnega delavca, in sicer za polni delovni čas 40 ur tedensko, plačo 1.700,00 EUR bruto in da mu je druga toženka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi od 5. 11. 2012 dalje ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od tega datuma, ga prijaviti v zavarovanja in vpisati delovno dobo v matično evidenco, ga pozvati v delovno razmerje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne plače v višini 1.700,00 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila ter tožnika prijaviti v vsa zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco. Sodišče je zavrnilo tudi podredni zahtevek, po katerem sta tožniku obe toženki solidarno dolžni plačati 40.000,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi. Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o poslovnem sodelovanju, ki so bile sklenjene med tožnikom in prvo toženko 5. 11. 2012 in ničnosti nadaljnjih pogodb o poslovnem sodelovanju z morebitnimi aneksi, veljavnimi do 1. 11. 2016 ter za ugotovitev, da so nične oziroma brez pravnega učinka med prvo in drugo toženko sklenjene pogodbe o opravljanja storitev z dne 8. 9. 2011 s pripadajočimi aneksi, prilogami in tarifami, pogodba o opravljanju storitev z dne 27. 5. 2016 z aneksom št. 1 z dne 27. 5. 2016 in z vsemi pripadajočimi aneksi, prilogami in tarifami ter sklenilo tudi, da po pravnomočnosti tega sklepa zadevo v tem delu odstopi Okrožnemu sodišču v Kopru.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom Pdp 1088/2018 z dne 28. 3. 2019 pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (v I., II., III. točki izreka in IV. točki izreka – glede odločitve, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklenilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. V razlogih sklepa je med drugim obrazložilo, da tožnik utemeljeno izpodbija odločitev sodišče prve stopnje o stvarni nepristojnosti za zahtevke za ugoditev ničnosti pogodb o sodelovanju med tožnikom in prvo toženko in ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženkama, saj prva toženka ni podala ugovora o stvarni nepristojnosti, sodišče pa je o nepristojnosti odločilo šele po izvedenem dokaznem postopku, kar je glede na določbo 19. člena ZPP prepozno in je s tem v zvezi podana relativna bistvena kršitev določb postopka v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodb o opravljanju storitev med toženkama je navedlo tudi, da je tožnik tak zahtevek podal na prvem naroku za glavno obravnavo, da delovno sodišče sicer ni stvarno pristojno za odločanje o veljavnosti civilnih pogodb, vendar je v nadaljevanju zavzelo stališče, da je dejansko šlo za izvajanje dejavnosti zagotavljanja dela delavca drugemu uporabniku oziroma se je s sklenjenimi pogodbami prikrivalo delovno razmerje pri drugi toženki, zaradi česar je smotrno, da za ureditev teh razmerij ostane pristojno delovno sodišče, to pa je tudi razlog za razveljavitev sklepa v tem delu. Nadalje je sodišču prve stopnje očitalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev zahtevka za priznanje delovnega razmerja od 5. 11. 2012 do 31. 10. 2016. Kljub ugoditvi pritožbi že iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odgovarjalo tudi na nekatere druge pritožbene trditve in pri tem zavzelo stališče, da civilne pogodbe med tožnikom in prvo toženko v obdobju od 5. 11. 2012 do 31. 10. 2016 (ko je imel tožnik status samostojnega podjetnika) niso ovira za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki, da smiselno enako velja tudi za obdobje, ko je imel tožnik s prvo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi (to je od 1. 11. 2016 dalje), da sta toženki njuno razmerje navzven prikazovali kot opravljanje storitev, dejansko pa so bili v tem razmerju podani elementi posredovanja dela delavcev, da prve toženke ni mogoče šteti za delodajalca, ki opravlja tako dejavnost, saj za to ni pridobila dovoljenja in ni vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavca uporabniku in da je za razrešitev tega spora bistvena razrešitev vprašanja, kdo je bil tožnikov dejanski in ne zgolj navidezni delodajalec, saj je ta lahko le subjekt, pri katerem so dejansko izražene lastnosti delodajalca, torej tisti, ki organizira delovni proces, v katerem delajo delavci, ki delavcem dajejo navodila, jih nadzirajo itd.

4. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje na Vrhovno sodišče naslovilo predlog za izdajo svetovalnega mnenja, v katerem opisuje dosedanji potek postopka, dejansko in pravno ozadje zadeve in predlaga izdajo svetovalnega mnenja o vprašanjih:

- ali je mogoče v takšnem primeru, kot je v konkretni zadevi, prvo toženko šteti kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu po 59. členu ZDR-1 brez dovoljenja za opravljanje dejavnosti po 167. členu ZUTD in ali je pogodbe o zaposlitvi med delavcem in takim delodajalcem ob pomanjkanju dovoljenja iz 167. člena ZUTD šteti za nične ter

- ali v primeru, kot je v konkretni zadevi, ko delavec že ima delovno razmerje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri prvem delodajalcu, dopustno sodno varstvo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu za isto časovno obdobje.

Iz predloga izhajajo pomisleki glede utemeljenosti zavzetih stališč pritožbenega sodišča, predvsem v zvezi s posledicami ničnosti pogodb o zaposlitvi in obsoja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ob tem ko je delavec že v delovnem razmerju.

5. Predlog ni utemeljen.

6. V skladu s četrtim odstavkom 206. člena ZPP sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne praksa vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, pri čemer v predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče pri tem najprej odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. V primeru zavrnitve predloga se vrhovno sodišče lahko le splošno sklicuje na neobstoj pogojev, zoper tak sklep pa sicer ni pritožbe.

7. Iz citirane določbe torej izhaja, da vrhovno sodišče izda svetovalno mnenje v primeru neenotne sodne prakse višjih sodišč in (kumulativno) odsotnosti sodne prakse vrhovnega sodišča glede uporabe nekega pravnega pravila. A contrario to pomeni, da pogoji za svetovalno mnenje niso izpolnjeni v primerih, če je sodna praksa višjih sodišč enotna, če sodne prakse višjih sodišč glede uporabe nekega pravnega pravila sploh še ni, pa tudi v primerih, ko sodna praksa višjih sodišč ni enotna, obstaja pa praksa vrhovnega sodišča.

8. V predlogu za izdajo svetovalnega mnenja sodišče prve stopnje opisuje pravno problematičnost odločitve v konkretni zadevi, in nato za obdobje od 1. 11. 2016 izpostavlja tudi vprašanje dopustnosti zahtevka, ki ga je postavil tožnik. Pri tem navaja, da ni sodne prakse, ki bi v primeru, ko je delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi vzpostavljeno za polni delovni čas, priznala tudi delovno razmerje pri drugem delodajalcu oziroma v nadaljevanju navaja, da po ustaljenem stališču sodne prakse delavec ne more imeti dveh delovnih razmerij, vendar je ob tem treba dodati, da tožnik zahteva le eno delovno razmerje pri drugi toženki, saj istočasno uveljavlja ničnost pogodb o zaposlitvi z drugo toženko. Nato v zvezi s samim predlogom še enkrat navede, da v takšnem primeru, kot je v konkretni zadevi, sodne prakse sploh ni, razen stališča, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo prav v sklepu Pdp 1088/2018 z dne 28. 3. 2019 (torej v tej zadevi) in prav zato predlaga Vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Drugih relevantnih navedb v zvezi z neenotno prakso višjih sodišč ni.

9. Navedeno pomeni, da sodišče, ki je predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, že samo izhaja iz tega, da je konkretna zadeva specifična in da v takšni zadevi sodna praksa ne obstaja oziroma, da obstaja le (edino) stališče višjega sodišča v konkretnem sporu med strankami (prvo takšno stališče glede vprašanj, glede katerih predlaga svetovalno mnenje). Predlagajoče sodišče je s tem zgrešilo primere, ki omogočajo izdajo svetovalnega mnenja, saj odločanje v prvem primeru uporabe nekega pravnega pravila, čeprav obstaja nesoglasje med sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem, ne pomeni neenotne prakse višjih sodišč in zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo svetovalnega mnenja.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP zavrnilo.

11. Sklep je sprejelo soglasno.

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II SM 1/2023
• VSRS Sklep VIII SM 1/2019
• VSRS Sklep II SM 2/2022